Predsednik zveznega izvršnega sveta SFRJ je v letih 1977 in 1980 uvedel poseben sistem vožnje z osebnim avtomobilom: PAR-NEPAR. To je pomenilo naslednje: če si imel zadnjo številko na registrski tablici neparno, se en dan v tednu nisi smel z avtomobilom prikazati na cesti-tisti dan so se lahko vozili vsi tisti, ki so imeli parno številko. Slučajno, da so te na "prepovedani" dan tovariši miličniki dobili z avtomobilom na cesti, si takoj dobil nagrado: globo.

Med politiki tistega časa je izstopala tovarišica MILKA PLANINC, ki je zaradi svojega bedastega zakona, morala imeti vedno na voljo le dva službena avtomobila, na račun države seveda-na enem je imela parno registrsko in na drugem naprno. Tako se je lahko vozila čisto vsak dan, brez ovir. Kdor lahko pač lahko.

Ker pa pošten Slovenec ne more biti niti en dan na miru, smo ob "prepovedanih" dneh že takrat uporabljali ekološko bolj primerna prevozna sredstva, ki so še po vrhu zdrava za telo, KOLO. Vse samo zato, da smo se lahko gibali in premikali naprej.



Po Titovi smrti so uvedli bone. Na mesec si lahko dobil največ 40 litrov bencina. Na Titov grob si moral zato obvezno potovati zadnji dan v mesecu, da si se lahko sploh vrnil nazaj. Na bencinskih servisih je bilo potrebno čakati tudi do 3. ure. Kaj vse so naredili pred 30 leti, samo zato, da so omejevali gibanje Slovencev in Slovenk.



Naslednica MILKE PLANINC, gospa SPOMENKA HRIBAR, je leta 1992 objavila politični manifest: "Ustavite desnico". Slovenci so ji nasedli. In na račun te "ročne zavore" se je kar cela država že včeraj ustavila. Končni rezultat zaviranja desnice je bila smrt zdravnika BARIČEVIČA, ki ga pa žal niso ubili desničarski skrajneži, ampak njegovi najboljši prijatelji - če še velja rek: pes je človekov najboljši prijatelj.