Toda … tu je še žirija. Dva polbogova in en bog (nekaj na miš se mi zdi) .

Že med vsakim nastopom talentov kamere skrbno spremljajo poduhovljenost, vznesenost, mimiko in grimase svete žirijske trojice, kar bi morda že nakazalo na njihovo odločitev. Jasno je, kdo je skozi vso oddajo glavna zvezda. Bog (na miš ali nekaj takega). Res so pomilovanja vredni tekmovalci, ki kakor nagi rekruti pred naborno komisijo čakajo na dvig ali spust božjih palcev. Potem pa seveda še od nekoč našega idola iz Antene vzhičena, od priletne gospe patetična in od glavnega boga očetovsko razsodna, včasih trda, a odločna pojasnila mnenj in odločitev. Vsa Slovenija je na trnih, ko tisti gospod (na miš ali kako že), tehta svoje božje vtise. In potem solze, solze, solze ... Sreče ali žalosti ... Tudi otrok. To je cena videti in predvsem biti viden. Cena slave. Več ko je žalujočih, ki si jih premagal, večja je slava. Najslavnejši pa postaja in ostaja ON (tisti na miš ali nekako tako). Tudi ko odloča denar klicateljev ima ON še vedno možnost žrtev spraviti v ponižen, hvaležen smeh ali pa v grimaso, ko ne veš, ali se smeji ali joče.

Znanec, ki zadevo redno spremlja, mi je zaupal, da mu je (tistemu na miš) menda enkrat neki neprepoznan talent povedal svoje. Človek je zatajil boga … in propadel (dostojno).

Zakaj ljudje radi gledajo takšne oddaje, kjer se odloča usoda enih na račun drugih? Zakaj radi glasujejo in s tem vplivajo na potek resničnostnih showov? Zakaj želijo biti mali bogovi? Kakšna je cena za to? Res potrebujejo bogove?

Adam je bil skupaj s tisto hujskaško babo izgnan iz raja, ker je hotel biti Bog. Mnogi, ki pravijo, da so ateisti, si postavljajo zlata teleta, potujejo v svetišče na Dedinju, ali pa pri lepotnih kirurgih ali v fitnesih iz svojih teles delajo bogove. Nekateri pa neskončno uživajo v vlogi boga, ki odloča, ali imaš talent ali ne. Ocenjujejo delo konkurence iz gorečega grma v SP.