V celoti izžvižgana Zdravljica, incidenti tik pred začetkom tekme (ko se je na slovitem beograjskem stadionu Marakana začela minuta molka v spomin legendarnemu srbskemu nogometašu Stjepanu Bobeku, so srbski navijači želeli sneti in ukrasti nekaj slovenskih zastav, ki so jih naši navijači izobesili po ograji, ki je ločevala domače in gostujoče navijače, Slovenci jim tega seveda niso dovolili, začelo se je obmetavanje s sedeži, nakar so prišli oboroženi policisti in naredili red), vzkliki skozi celotno tekmo, kot so Ubij Janeza! in Malo vas je, malo vas je pi*kice – vse to se je videlo in slišalo na tej tekmi. Človek je dobil občutek, da sama tekma sploh ni bila na prvem mestu, ampak je bilo pomembneje, kdo je boljši in glasnejši v žaljenju in nesramnem navijanju.

Ja, tudi to je nogomet. Še posebej, če se pomerita dve državi, ki sta bili 20 let nazaj še pod isto zastavo, imeli isto himno in le eno reprezentanco v katerem koli ekipnem športu, pa še to lahko Slovence, ki so bili v elitni enajsterici katere od jugoslovanskih reprezentanc, preštejemo na prste ene roke. Čez 20 let je vse drugače. Vedno ko se pomerita reprezentanci iz bivše skupne države, je zelo vroče, na in ob igrišču. Kot da bi že stoletja bili vsaka na svojem bregu, samostojni, brez kakršne koli skupne zgodovine. Človek se lahko samo sprašuje o tem, ali nismo bili včasih »bratje« in je šel velik del našega denarja samo za to, da se je lahko vzdrževalo skupno državo in da je bila blagajna polna. Tisti naši »bratje«, ki so bili na oblasti, pa so delali, kar so hoteli, in se dobesedno delali norca iz nas, Slovencev, vedno podložnih in ustrežljivih. Upam, da bo vsega tega enkrat konec. Da ne bomo več samo podrejeni in ubogljivi na vsako besedo, ampak da se bomo kljub svoji majhnosti postavili po robu in pokazali, iz kakšnega testa smo. Ne, Slovenci nismo več samo »skijaška nacija«, ampak znamo še marsikaj drugega. Treba se bo samo dokazati, se ne ustrašiti večjih od nas in se z vsem srcem in dušo boriti za našo domovino.

Da ne pozabim: tako kot v vsakih kvalifikacijah sledi še povratna tekma. Oktobra prihodnje leto bo Ljudski vrt v Mariboru pokal po šivih. To bo zadnja tekma kvalifikacij in zna se zgoditi, da bo ravno ta tekma odločala o potniku na evropsko prvenstvo. Nekaj naj bo jasno vsem Srbom: tisti, ki bodo prišli na in ob igrišče, tako igralci kot navijači, slednjih bo zagotovo veliko, bodo doživljali pravi pekel Ljudskega vrta. Ne bo jim lahko, pa ne samo zaradi naših nogometašev, ampak predvsem zaradi 13 tisoč najboljših navijačev na svetu, ki so s svojim navijanjem že marsikateremu velikemu narodu povzročili, da se mu je stemnilo pred očmi. Tudi Srbija je lahko eden od teh.

Za konec pa še ena »prijateljska«, ki se je zgodila dan po tekmi. Nekateri slovenski navijači so se odločili, da bodo na pot proti svoji domovini krenili šele naslednje jutro. Vse lepo in prav, a kaj, ko so zjutraj, ko bi morali z letalom biti že na pol poti proti Ljubljani, dobili sporočilo, da je njihov let odpovedan in da bodo na pot odšli šele štiri ure kasneje. Najbolj boleče pa je bilo, da so jim mesto namenili na letalu proti Trstu. Tam pa naj bi jih potem pričakali avtobusi in jih odpeljali proti Sloveniji. Kljub razburjenju in zavijanju z očmi so se morali sprijazniti z nastalim položajem in potrpežljivo počakati. Pa naj še kdo reče, da to ni bilo maščevanje za to, da so Slovenci odnesli veliko točko iz Beograda in onemogočili Srbom zmago.